|
Pot pod noge ali stopala na kolo, potem pa brž k ribniku sredi nemškega Brezja. Odkar je bila sanirana pregrada v Prigorici, ni poplavljalo že vrsto let, poprej pa je segala voda tudi 8 metrov visoko - glino za pregrado so dobivali prav iz ribnika, ki je bil tedaj pravi glinokop, zanimivo pa je, da je njegova gladina na višjem nivoju kot ostali predel, pravi Mirko Merhar, predsednik ribniške ribiške družine.
Domačini še zdaj težko razumemo, zakaj je bilo treba poplaviti najlepše ravninsko področje na ribniškem območju, vendar vsaj zdaj, ko le-to ni pod vodo, uživamo v njegovi lepoti. Polno je belih brez, bogato z žabami, v njegovem osrčju pa nas čaka ribnik, ki so ga ribiči Ribiške družine Ribnica uredili v najbolj privlačno vodno površje na naši zemlji. Krasijo ga štirje lokvanji, ki so jih posadili po celotni dolžini ribnika, na sosednja drevesa pa so obesili plastične vreče, za odlaganje smeti – prvovrsten prostor za miren oddih, ki so ga za zdaj najbolje izkoristili kočevski Romi. Na najlepšem delu obrežja so si postavili streho pred soncem in dežjem ter podnjo postavili ležalnike. Policija jih tu še ni preganjala, medtem ko je v nezakonito taborjenje Romov ob vodnih virih že posegla pod Novo Štifto in še kje. Romi brez nadzora lahko lovijo tudi ribji živelj v ribniku, pretežno so tu krapi in ščuke. Večjo srečo imamo z mladim, a strogim gospodarjem ribiške družine Alojzom, ki zna poseči tja, kamor organi pregona ne sežejo, tako da se ga bojijo vsi divji ribiči. Kolikor si močno želimo, da bi tudi vi odkrili ta mali pravljični svet z lokvanji in se tam spočili, bi vseeno radi sporočili željo skrbnikov ribnika, naših ribičev: pazite na okolico, bodite skrbni pri morebitnem piknikiranju in ne posegajte v naravni red, ki vlada v ribniku in ob njem.
Med lokvanji poizvedovala in fotografirala Alenka Pahulje
|