Za 30. obletnico sejma je Turistično društvo naročilo izdelavo največje lesene žlice in upalo na osvojitev Guinnessovega rekorda. Tega še ni, žlica velikanka, dolga 10 metrov, pa vas od leta 2007 čaka v parku nasproti gradu, ob Bistrici.

Izdelava žlice je bila zaupana Stanetu Košmrlju, ki je naredil tudi značilni rešetarski pozdrav ob vstopu v Dolino, na Jasnici in v Ortneku, z veliko reto in s hrastovimi žlicami. Te merijo 6 metrov, medtem ko je pred njegovo hišo v Žlebiču nastala 10-metrska, iz smrekovine. »Lahko bi bila še večja,« je dejal, »toda takšen hlod so mi pripeljali.« Takoj, ko ga je videl, je tudi vedel, kje bo držalo, kje bo zajemalka, kajti, če avtor v surovini ne vidi elementa, ki ga želi izdelati, dela kot z zavezanimi očmi. »Les sam narekuje, kakšen želi biti, kje moraš odvzeti…«

120 let stara ribniška smreka je dala svoj les za orjaško palico, pri kateri bo držalo debelo 40 x 35 cm, zajemalni del pa bo držal 100 litrov. »Gre za tako zelo kvaliteten in zdrav les, da ga je skorajda škoda za žlico, saj se takega uporablja za obode in skodle.« Najbolj bo trpel vrhnji del zajemalke, zato ga bo potrebno zaščititi s pločevino, predlaga Stane Košmrlj, drugače bo les vpil dež in začel gniti. »Ker pa projekt ne bo ravno poceni, je bolje, da se žlica ohrani čim dlje. Vsaj 15 let bi morala zdržati, če jo bodo pravilno vzdrževali, pa še dlje.«

Po 14 dnevih je šla prva polovica dela že h koncu, vendar je svojo mojstrovino Košmrlj delal skoraj neopazno. Nihče ni spremljal njegovega dela, nase pa je moral opozoriti kar sam. Tako velike žlice vsaj v Sloveniji še ni bilo izdelane. »To je naše, ribniško, pa če ima rekord ali ne,« so mojstrove besede.

Na lanskem sejmu se je po tradicionalni povorki v Gradu predstavilo Društvo Veter z Brega s svojo priložnostno dvodejanko, ki jo je napisala Darinka Suljević. Bilo je namreč Trubarjevo leto in znameniti luteran je kar dvakrat obiskal grad na Bregu. Na osnovi zgodovinskih dejstev je nastala tudi igra, ki je terjala ogromno zavzetosti tekstopiske in režiserke Suljevićeve ter množice domačinov, večinoma z Brega in Griča. Ti so se morali v času neštetih vaj navaditi in preleviti v tedanjo gospodo, ki je svojo pomembnost kazala z vzvišenostjo in nemškim besediščem, tlačani pa so 'tolkli' ribniško narečje in uporabljali zdrav kmečki razum. Gledalec se je zavoljo bogate kostumografije in dramaturških vložkov lahko v hipu prestavil v srednji vek.

Ribničani smo znani kot podjetni in tako je na sejmu pogosto videti ljudi, ki nosijo kar tri metle na en mah. Zdomarji namreč znajo prodati svojo robo in kdo ne bi kupil treh metel za ceno ene? Boste lahko pa dobro pometali več let!